ETIKA PRI RABI ALKOTESTOV

Danes se veliko razpravlja o tem, kdo in pod katerimi pogoji ima pravico poseganja v naše telo. Načeloma velja, da tega nihče ne sme storiti brez našega dovoljenja. Izjema so le okoliščine, kjer gre za doseganje višjega cilja – če npr. ogrožamo sebe ali pa druge ljudi. O tej dilemi bomo danes govorile_i v okviru uporabe alkotestov in drugih podobnih posegov v telo.

Petintrideseti člen Ustave Republike Slovenije (URS-NPB9; povezava) pravi: “Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.”

Uf, kakšna »kača«! Pa razvozlajmo to zapleteno poved. Zagotavljanje telesne avtonomije  pomeni, da ima vsak pravico do odločanja o svojem telesu. Posameznica_ik se torej sam odloča, kaj bo počel_a s svojim telesom, kako ga bo spreminjal_a, med drugim pa tudi, za katere posege bo dovolil, da se na njem izvajajo. Zveni kar jasno, mar ne?

V resnici pa žal ni vse tako preprosto. Stošesti člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP; povezava) na nek način nasprotuje zgornjemu členu ustave! Omeji namreč naše pravico do odločanja o lastnem telesu v posebnih pogojih, ko je to nujno zaradi ohranjanja varnosti in zadovoljstva drugih ljudi. V določenih okoliščinah so torej preiskave, kot je merjenje količine alkohola v izdihanem zraku, nujno potrebne za zagotavljanje varnosti. Pri tem so pravice voznika_ce do svobodnega odločanja o lastnem telesu omejene zaradi interesa preostalih udeležencev v cestnem prometu. Poenostavljeno bi torej lahko rekle_i, da imamo, a hkrati nimamo pravico do telesne avtonomije. Taka zakonodaja je nujno potrebna, da zaščitimo sebe in tudi druge ljudi – v našem primeru udeleženke_ce prometu.

Načelo, da se pravice posameznice_ika končajo, ko ta pravica seže v pravice drugih oseb, ima dolgo zgodovino. Omenjale_i so ga številni pomembne_i misleci_e, kot je npr. John Stuart Mill. Ta je v svojem delu O svobodi rekel, da če je zadovoljna_en posameznica_ik, je zadovoljna tudi družba. Če pa hoče posameznica_ik pričakovati svobodo in zadovoljstvo v družbi, mora v zameno odstopiti del svoje svobode in se ji na ta način podrejati. To morda zveni precej zapleteno, ampak se tak način mišljenja v družbi kaže na področju cepljenja, pri zdravstvenih pregledih, v kazenskih postopkih ipd. Osebi, ki npr. na zabavah izvaja nasilje, lahko klub prepove vstop in na ta način omeji njeno_govo pravico do gibanja z namenom, da se prepreči ogrožanje preostalih žurerk_jev.

Smiselno je torej ugotoviti, v katerih okoliščinah pa je omejevanje in poseganje v človeško telo upravičeno? Lahko seveda na splošno rečemo, da je to takrat, ko imamo res očiten in jasen razlog za to, npr. ko posamezničino_ikovo vedenje ovira njegovo zmožnost za varno vožnjo in s tem ogroža tudi druge ljudi okoli sebe. A tudi to pravilo dopušča prostor za napačne razlage ali celo zlorabo takih ukrepov – npr. pogostejše ustavljanje določenih skupin ljudi zaradi predsodkov – domnev, da bodo kršil_e zakon le na podlagi videza, jezika ali izvora.

Zato imamo postavljene nekatere zakone, ki take posege omejujejo. Policija na primer ne more kar tako priti v naš dom samo zato, ker izgledamo sumljive_i ali pa smo določene rase ali spolne identitete. V naš zasebni prostor lahko poseže le, če na podlagi trdnih dokazov za to dobi sodni nalog.

V prometu policija prav tako ne sme kar vsepovprek ustavljati npr. voznic_ikov kamping prikolic tekom poletja in jih voziti na zdravniški pregled ob sumu na alkoholiziranost, ker bi na podlagi lastnih prepričanj mislili, da »če grejo na dopust, zagotovo med potjo spijejo kaj alkoholnega«. Lahko pa jih (kakor vsakega voznika_co) ustavijo ob rednih kontrolah prometa ter jim odredijo alkotest ali pa celo test za droge.

Prav tako ima policija pravico, da odreagira na ta način, če opazi, da npr. vijugamo po cesti kot da igramo Mario Kart ali pa prevozimo tri zaporedne rdeče luči in s tem ogrožamo promet. Pri tem gre za poseg v posamezničino_ikovo telo iz varnostnih razlogov.

Kakšna pa naj bo torej primerna kazen? Kaj je potrebno upoštevati, ko se odločimo za poseg v človekovo telo?

Poleg pogojev, v katerih lahko izjemoma posegamo v človekovo telo, pa obstajajo tudi določila, da mora biti izveden poseg najmanj invaziven oz. najbolj mil, kolikor je to možno v določeni situaciji. V praksi to pomeni, da je prvi korak pri raziskovanju, če je nekdo za volanom pod vplivom alkohola to, da se najprej uporabi neinvaziven poseg uporabe indikatorja alkohola v izdihanem zraku oziroma po domače »alkotesta«. Ta zahteva zgolj vpihovanje v napravo, tako z njim precej manj posegamo v telo, kot če bi naredile_i krvno preiskavo v okviru strokovnega pregleda. Ta sledi, če se posameznica_ik ne strinja z rezultati alkotesta.

Če se odločimo za poseg v posamezničino_ikovo telo, je pomembno tudi, da je poseg sorazmeren. To pomeni, da je poseg nujen oz. potreben v smislu, da cilja ni mogoče doseči brez takšnega posega, da je naš cilj s takih posegom dejansko mogoče doseči in da so negativne posledice za posameznico_ika, ki jih povzročimo s takim posegom, precej  manjše od prednosti, ki jih prinesejo koristi, ki bodo zaradi posega nastale. Policist_ka zato ne sme kot prvi ukrep odrediti krvne preiskave (prej mora ponuditi alkotest), saj ta veliko bolj posega v naše telo kot če bi preprosto uporabili alkotest. Šele potem, ko poseg doseže vse te kriterije, lahko govorimo o tem, da je dopusten. Tako se na nek način vzpostavlja ravnovesje med nujnostjo posega v telo in ohranjanjem pravice do odločanja o lastnem telesu.

Po domače povedano: v primeru zdravniške preiskave ob sumu na vožnjo pod vplivom alkohola ali drugih substanc ter zavrnjenem preizkusu z alkotestom lahko rečemo, da je poseg upravičen, saj ima lahko vožnja pod vplivom hude posledice ne le za voznika_co, temveč tudi za ostale udeležene v prometu in širšo družbo.

Kot vidimo ustavno zagotovljena pravica do telesne celovitosti ne drži vedno in v celoti, ampak je lahko omejena, kadar poseg v posamezničino_ikovo telo postane nujen za zaščito širše skupnosti in javne varnosti. Ključno je torej iskanje ravnovesja, kjer morajo biti vsi posegi utemeljeni, sorazmerni in čim manj invazivni, kar omogoča, da je javni interes zaščiten, a je hkrati tudi zagotovljeno spoštovanje pravic posameznice_ika v čim večji možni meri. Policist_ka ti torej ne da alkotesta zato, ker bi ti želel težit, ampak to počne, ker to mora storiti, da zaščiti tebe in ostale udeležence prometa.

Te zanima še kaj o alkotestih in kaznih za pijano vožnjo? Prečekiraj še dva članka iz te triologije člankov:

– Razvoj alkotesta
– Razvoj kazni za pijano vožnjo.

Izberi sam ti želi veliko varnih kilometrov <3

——————————————————————————————————————-

avtorica: Manca Kepa

Viri in literatura