Kaj z besedo “nedolžnost” ali “čistost” sploh sporočamo? Nedolžnost se uporablja predvsem za osebe z vagino, ki naj bi se s spolno izkušnjo “umazale” in izgubile “čistost”. Zakaj se je tako prepričanje uveljavilo, je predmet mnogih raziskav, ki jih tu ne bomo povzemale_i. Pomembno se je zavedati le, da se poudarjanje pomena nedolžnosti in strašne spremembe ob njeni “izgubi” pogosto uporablja za nadzorovanje seksualnosti žensk.

Včasih so se lahko moški upravičeno ločili od ženske, za katero so “ugotovili”, da ni nedolžna – pa čeprav pri spolnem odnosu ne moremo določiti, ali “je imela oseba še junfr” ali ne (le preberi naš članek do konca, da izveš zakaj). Tudi nasilje zaradi seksualne “umazanosti” ali varanja je bilo povsem sprejemljivo – a varanje in “umazanost” sta bila (sploh v prejšnjih stoletjih) problem predvsem, če je šlo za ženske. Moškemu ni bilo treba “dokazovati” svoje nedolžnosti, ženske pa so zaradi spolnih izkušenj utrpele marsikatero nasilje. Poglejmo si nekatere prakse po svetu (in pri nas), ki kažejo, kako visoko je vrednotena “nedolžnost” žensk.

Kontrola seksualnosti oseb z vagino se izraža skozi “medicinske” preglede “čistosti” (ang. virginity tests) osebe. Ti testi, ki so medicinsko nezanesljivi (lahko pokažejo, da oseba ni nedolžna, pa čeprav je), so ponekod pogoj za poroko. Izvaja se jih na mnogih koncih sveta. V mnogih kulturah, verskih skupinah in družbah, ki povezujejo deviškost z osebnostnimi značilnostmi plemenitosti, častitljivosti, čistosti in zglednosti je test deviškosti stalna praksa. Med okoli dvajsetimi državami, v katerih teste deviškosti tako ali drugače izvajajo, so tudi Združene države Amerike, Kanada, Švedska, Španija, Nizozemska, Južna Afrika, Egipt, Indija, Irak, Afganistan, Indonezija in Zimbabve. Po drugi strani pa so po nekaterih državah, pa čeprav šele v zadnjih letih, prepovedani tudi z državnimi zakoni (na primer v Združenem kraljestvu od leta 2022).

Test deviškosti lahko opravlja praktično kdorkoli. Ta poseg je brez regulacij. Opravljajo ga zdravniki, policisti, vodje skupnosti. Ti pregledi ne temeljijo na znanosti, saj na podlagi himena ni mogoče določiti spolne zgodovine osebe: to temelji na mitu, da penetracija s penisom trajno spremeni vagino, kar ne drži. To vemo že od leta 1906, ko je Norveška zdravnica Marie Jeancet raziskala anatomijo vagin spolne delavk in ugotovila, da je bila struktura himena večine teh delavk enaka kot pri najstnicah, ki še niso imele spolnih odnosov. 

Čeprav pa so ti testi nezanesljivi, se vseeno izvajajo, ker se v družbah visoko ceni nedolžnost. Zaradi mita o nedolžnosti in družbene zahteve po nedolžnosti so lahko ženske s strani moških zavrnjene. Ob sumu na pretekle spolne odnose pa (sploh v nekaterih konservativnih kulturah) moški izvaja nasilje nad žensko. Osebe pogosto nimajo izbire in so testu izpostavljene brez neposrednega strinjanja (kot pogoj za poroko, ipd.). V Indoneziji morajo ženske opraviti test deviškosti kot predpogoj za nekatere zaposlitve, na primer preden jih sprejmejo v policijo (včasih pa so jih izvajali tudi ob sprejemu v vojsko).

Ravno zaradi tega pogoja nedolžnosti, se nekatere osebe zatekajo k nakupovanju “lažnih kazalcev nedolžnosti”. Spletne strani na primer ponujajo “lažno kri”, ki jo lahko uporabijo med spolnim odnosom, da izgleda, kot da so device (pa čeprav sploh ni nujno, da oseba ob prvem spolnem odnosu krvavi). Poleg krvavenja pa je eden od domnevnih kazalcev nedolžnosti tudi himen oziroma deviška kožica, ki si jo pogosto predstavljamo kot membrano, ki prekriva nožnico in ob penetraciji “poči”. To pa ni res – za več bioloških dejstev si preberi naš članek o mitih [link].

Različne oblike himena

Zaradi tega mita o deviški kožici kot membrani je nastala ogromna medicinska industrija, ki ponuja npr. rekonstrukcijo himena (ang. hymenoplasty oziroma hymenorrhapy), ki naj bi himen oblikovala v “prejšnjo” obliko. Himenoplastika se izvaja tudi v Sloveniji. Poseg se opravlja na lepotni kirurgiji: ženski se začasno “zašije” deviško kožico. Ta praksa obnove himena pa je precej absurdna, saj imamo dokaze o neresničnosti vloge himena pri določanju spolne zgodovine oseb z vagino (spomni se – ti pregledi in rekonstrukcije so torej zavajajoči.

Po nekaterih delih sveta imajo tudi t.i. plese čistosti (ang. purity ball) kjer se najstnice zavežejo temu, da ne bodo imele spolnih odnosov pred poroko. Tako se obveže, da bo do njenega moža, osrednja figura v njenem življenju njen oče. Njemu se obveže, da bo “čistost” vzdrževala vse do poroke. Kar je ponovno del odvzema avtonomije nad lastno seksualnostjo.

Verjetno pa imaš tudi sam_a kakšno izkušnjo, ki potrjuje, da je pomen nedolžnosti tudi pri nas zelo velik, še posebej za mlada dekleta. Si že kdaj slišal_a stavke: “Ona mu je pa kr dala!”, “Junfr je zgubila!” ali “Vzel ji je nedolžnost”? To so izrazi, ki jih lahko slišimo v pogovoru o prvem spolnem odnosu, ki vključuje vaginalno penetracijo. Včasih so – sploh mlada dekleta – deležna tudi prigovarjanja, da moraš “počakat preden mu daš”, da se dokažeš, da nisi c*pa. To mnogim vzbuja sram in krivdo ob izkušanju seksualnosti. 

Taki izrazi pa temeljijo na heteronormativnosti (prepričanju, da je heterosekusalen odnos najpomembnejši) in na privzgojenem prepričanju, da ženska s spolnim odnosom nekaj izgubi, kar ni res niti družbeno niti biološko. Prvi spolni odnos za osebe z vagino ne pomeni, da so ob penetraciji nekaj “izgubile”, ker se je nekaj “predrlo”. Potencialna bolečina ob prvem spolnem odnosu (ki jo lahko zelo zmanjšamo) izhaja enostavno iz bližine stika z elastično strukturo deviške kožice, ki se le nekoliko spremeni. 

“Izguba nedolžnosti” je torej zavajajoč izraz, ki temelji na obstoječih družbenih mitih o nedolžnosti in se je v zgodovini uporabljal predvsem v navezavi na cis-ženske (ter nadzorovanje njihove tako imenovane “čistosti”). Vsi miti pa ustvarjajo predstavo, da je prva spolnost res tisto, kar bistveno spremeni tvoje telo in osebnost. Ja, morda res drži, da “prve_ga ne pozabiš nikoli”, a ni zaradi tega nič bolj pomemben_a. Pogosto prvi spolni odnos ni pravljičen ali transformativen – večinoma je pravzaprav rahlo okoren in “nič posebnega”, kar je čisto normalno: je le začetek dolgotrajnega raziskovanja spolnosti. Kakšno pa bo to raziskovanje, odločaš sam_a glede na svoja pričakovanja in glede na odnose, ki jih sklepaš. Seveda pa ne pozabi tudi na meje osebe, s katero si spolno intimna_en. Če te zanima več o prvem spolnem odnosu, si preberi naš članek.

S poveličevanjem nedolžnosti (to se na primer kaže v fetišizaciji krvi med prvo seksualnostjo) lahko ustvarimo precej škode in vzbujamo sram glede spolnosti (sploh v mladih ženskah). Če kdaj opaziš obrekovanje žensk zaradi števila partnerjev, se poskusi spomniti na vse te škodljive prakse in ne sodeluj v tem slutshamingu.

V naslednji virih si lahko prebereš še več: